Sanje v povezanosti z osebnostjo in mestom nadzora

Ljudje prespimo kar tretjino našega življenja, raziskovalci pa se še vedno trudijo enoznačno dokazati funkcije in namen spanja. Kljub novim spoznanjem in tehnologiji, ki jo imamo na voljo, ostaja spanje mističen fenomen. Sanjanje je subjektivna izkušnja, ki se pojavi med spanjem. V preteklosti se je oblikovalo mnogo interpretacij njihovega izvora in namena, a enotnega konsenza med ljudmi še vedno ni. Nesporno so sanje odraz in izraz naše osebnosti. Ravno tako kot naša osebnost, so tudi vsake sanje enkratne, neponovljive, edinstvene. Namen magistrskega dela je bil preveriti povezave med vidiki sanj, osebnostjo ter mestom nadzora.
Kljub mnogim dokazom o fiziološki pomembnosti sanj je njihova izkušnja hitro pozabljena, saj se po prebujenju povprečen posameznik spomni sanj le v polovici primerov. Sanje na videz delujejo nesmiselno, kar racionalni um prepozna kot nepomembno. To je razlog, da večina ljudi ni pozornih na sanje. V vidiku priklica sanj so velike interindividualne razlike, saj se nekateri lahko spomnijo sanj vsako jutro, drugi pa skoraj nikoli. Velika večina raziskav v tej smeri je osnovana na hipotezi, da si v skladu s splošnim delovanjem možganov izjemne (nove, intenzivne, nenavadne) dražljaje lažje zapomnimo. Veliko študij priča o tem, da si ljudje lažje zapomnijo bolj živo, intenzivno ali nenavadno sanjsko vsebino (Cohen in MacNeilage, 1974; Goodenough, 1991; Watson, 2003). Če te ugotovitve uporabimo za razlago interindividualnih oz. medosebnih razlik, lahko predpostavljamo naslednje: ljudje, ki si bolje zapomnijo sanje oz. jih lažje prikličejo, imajo tudi bolj nenavadne, žive, intenzivne, zanimive sanje.

Raziskovalni problem in hipoteze

Avtorico je podrobneje zanimalo, ali je pogostost priklica sanj povezana z osebnostnima dimenzijama introvertiranosti ter odprtosti. Naslonila se je na načelo kontinuiranosti, ki razume sanje kot refleksijo budnega življenja. Ta predpostavlja, da sanje reflektirajo budnost. Idejo je prvič uvedel Freud (1900), ki je trdil, da se ostanki dneva kažejo v sanjah, nadgradil pa jo je Domhoff (2001). Ljudje, ki imajo zanimive, žive in nenavadne izkušnje tekom dneva, bodo imeli tudi takšne sanje in si jih bodo zaradi tega bolje zapomnili. Nekatere starejše študije so potrdile tudi povezavo introvertiranosti s priklicem, saj naj bi bili ljudje manj osredotočeni na zunanjo realnost in se v večji meri posvečali notranjim vsebinam ter lastnemu doživljanju. V odnosu do osebnostne dimenzije nevroticizma je avtorica predvidela povezavo s pogostostjo nočnih mor. Bolj nevroticistični posamezniki namreč v primerjavi s povprečnimi vsakodnevno doživljajo več negativnih čustev, kar naj bi se po načelu kontinuiranosti odražalo tudi v sanjah in posledično večji pogostosti nočnih mor. Prav tako lastnosti nevroticizma (anksioznost, depresivnost) nakazujejo na zunanje mesto nadzora, ki odraža posameznikovo zaznavo vzročnosti za dogodke v življenju. Nekateri ljudje namreč menijo, da v večji meri usmerjajo in vplivajo na svoja dejanja kot drugi. Negativna občutja lahko izhajajo iz dejstva, da se posameznik ne čuti odgovornega za življenjske situacije, v katerih se znajde. Skladno s tem je avtorico zanimalo, ali obstaja povezava med nevroticizmom in zunanjim mestom nadzora.
V nasprotju s tem je za notranje mesto nadzora značilen aktiven pristop k življenju, kar se hipotetično po načelu kontinuiranosti prevesi tudi v večjo pogostost lucidnega sanjanja. Notranje mesto nadzora se hkrati pozitivno povezuje z nadzorovanjem okolja v budnosti, ključno pa je tudi za ohranjanje lucidnosti v sanjah. Med lucidnimi sanjami se namreč posameznik zaveda, da sanja in lahko vpliva na dogajanje. Skladno s tem je avtorica predpostavila naslednje: posamezniki, ki lucidno sanjajo, imajo višjo stopnjo notranjega mesta nadzora v primerjavi s tistimi, ki ne sanjajo lucidno.

Metoda

V raziskavi je sodelovalo 380 polnoletnih udeležencev. Uporabljeni so bili trije samoocenjevalni vprašalniki: The Mannheim Dream Questionnaire (MADRE; Schredl, Berres, Klingauf, Schellhaas in Göritz, 2014), Vprašalnik petih velikih faktorjev osebnosti BFI (Big Five Inventory; John, Donahue in Kentle, 1991) in Rotterjeva lestvica internalnosti-eksternalnosti (Locus of Control Scale; Rotter, 1966). Analiza podatkov je bila kvantitativne narave, kvalitativni del se je nanašal le na dodatno klasifikacijo opisov nočnih mor udeležencev.

Rezultati z interpretacijo

Rezultati so pokazali, da se večina udeležencev spomni sanj vsaj enkrat ali celo večkrat na teden. Pogostost priklica sanj se je izmed velikih pet dimenzij osebnosti pomembno povezovala le z dimenzijo odprtosti, ki se pri ljudeh odraža v več vidikih. Posamezniki so bolj odprti za nove ideje, so bolj liberalni in iščejo nove izkušnje, preizkušajo meje. Kazala naj bi se v domišljiji, idejah, posedovanju estetskega čuta, sposobnosti globokega doživljanja in v akciji. Predvsem v odprtosti za izkušnje najdemo ustvarjalnost, fantazijo, smisel za umetnost in nekonvencionalno mišljenje. Pri bolj odprtih posameznikih je opazna višja sposobnost priklica sanj, sanje so jim bolj pomembne, sanjajo bolj nenavadne vsebine in vsebujejo več elementov iz vsakdanjega življenja.
Poleg splošnega pozitivnega odnosa do sanj na zapomnitev vpliva tudi njihova vsebina. Velika večina raziskav v tej smeri je osnovana na hipotezi, da si izjemne (nove, intenzivne, nenavadne) dražljaje lažje zapomnimo, kar potrjuje tudi pričujoča raziskava. To sovpada z bolj splošno kognitivno teorijo o procesih, ki vplivajo na priklic informacij. Veliko študij namreč ugotavlja, da so si ljudje lažje zapomnili bolj živo, intenzivno ali nenavadno sanjsko vsebino (Cohen in MacNeilage, 1974; Goodenough, 1991; Watson, 2003). Bolj odprti posamezniki imajo namreč bolj nenavadne in izstopajoče dogodke v življenju, kar omogoča boljše pomnjenje podobnih sanj. Odprtost je edina od osebnostnih dimenzij, ki je statistično pomembno povezana s priklicem sanj. Izsledki študije potrjujejo predhodne ugotovitve, saj je avtorica poleg odprtosti preverjala tudi povezave s preostalimi štirimi osebnostnimi dimenzijami. Predvidela je povezavo priklica z introvertiranostjo, ki pa se ni izkazala kot pomembna in je posledično ovrgla prvo hipotezo. Osredotočenost na lastne vsebine in doživljanje, kot glavna značilnost introvertiranosti, torej ne vključuje nujno tudi posvečanja pozornosti sanjam.
Poleg razlage interindividualnih oz. medosebnih razlik s pomočjo načela kontinuiranosti je možno tudi razmišljanje v smeri, da bolj odprti posamezniki bolj pogosto sanjajo ali bolj pogosto razmišljajo o sanjah. V luči osvetljevanja tega vprašanja je preverjala razlike v zanimanju za sanje med bolj in manj odprtimi posamezniki. Bolj odprti posamezniki so imeli pomembno višje rezultate pri večini vprašanj, povezanih z zanimanjem za sanje in pripisovanju pomena sanjam. Izkazalo se je, da sanje bolj pogosto zaupajo drugim ljudem, si jih zapišejo ali posnamejo. Prav tako sanje močneje vplivajo na njihovo razpoloženje čez dan, jim nudijo ustvarjalne ideje ter jim pomagajo identificirati in rešiti njihove težave. Bolj pogosto so prebirali literaturo o sanjah, ki pa jim ni pomembno pomagala razumeti sanje v primerjavi z manj odprtimi posamezniki. Za spominjanje sanj je torej v prvi vrsti potreben pozitiven odnos do njih in zanimanje zanje.
Nočne more in lucidne sanje spadajo med manj normativne pojave v populaciji, zaradi česar jih ljudje doživljajo manj pogosto. Nočne more je večina udeležencev doživljala manj kot enkrat na mesec, tudi o ponavljajočih nočnih morah je poročalo malo število udeležencev. Večini udeležencev, ki doživljajo nočne more (45,8%), se njihova vsebina ni zdela zaskrbljujoča. Izkazalo se je, da je pogostost nočnih mor pomembno pozitivno povezana z nevroticizmom. Nevroticistični posamezniki naj bi bili tesnobni, sovražni, depresivni, samokritični, impulzivni in ranljivi. Ko se te lastnosti vključno s pogostim doživljanjem negativnih čustev tekom dneva prevedejo v sanje, zelo verjetno tudi vplivajo na njihovo obliko. Povezava med anksioznostjo, stresom, jezo, strahom in ostalimi psihopatološkimi simptomi v budnosti s pogostostjo nočnih mor je bila že dokazana v nekaterih študijah (Mindell in Barrett, 2002; Schredl, Fricke-Oerkermann, Mitschke, Wiater in Lehmkuhl, 2009).
Višja pogostost nočnih mor kaže na višjo stopnjo psihopatologije (Givrad, 2016). Velik vpliv na to naj bi imelo posameznikovo mesto nadzora v življenju. Izsledki študije potrjujejo, da je mesto nadzora pomembno povezano s pogostostjo nočnih mor. Kvalitativna analiza tematik nočnih mor je pokazala veliko podobnost z značilnostmi zunanjega mesta nadzora. Ne le, da so bile vsebine emocionalno neprijetne (npr. beg pred nekom, nasilje, kače, smrt, skrivanje), tudi občutka nadzora nad situacijo ni bilo v večini primerov (npr. zavore v avtu prenehajo delovati, ne zmorem priti do vrha, izguba bližnjih, nezmožnost pobegniti). Nekateri ljudje verjamejo, da se njihovo življenje odvija zunaj njihove moči, kontrole in odgovornosti. Posameznik torej pričakuje, da je njihovo vedenje funkcija naključja, usode ali pod nadzorom vplivnih drugih. Zunanje mesto nadzora je povezano tudi s patologijo, saj korelira s kazalci anksioznosti in depresivnosti. Na drugi strani pa se notranji nadzor povezuje s čustvenim blagostanjem, življenjskim zadovoljstvom, višjo samopodobo, samozavestjo, psihološko trdnostjo ter uspešnim spoprijemanjem s stresom. Vpliv naj bi imel na boljše fizično ter duševno zdravje v celotnem življenjskem razponu.
Avtorica je v svojem vzorcu naletela na približno eno tretjino lucidnih sanjalcev (37,4%). V to kategorijo so spadali posamezniki, ki so poročali o doživljanju lucidnih sanj vsaj enkrat na mesec. Ta kriterij je uporabljen pri večini raziskav na tem področju. Lucidne sanje je vsaj enkrat v življenju izkusilo 67,6% udeležencev. Izkazalo se je, da je pogostost lucidnega sanjanja pomembno povezana le z odprtostjo. Povezanosti z mestom nadzora ni bilo, zaradi česar tudi ni prišlo do pomembnih razlik med skupinama lucidnih in nelucidnih sanjalcev. S tem je ovrgla svojo zadnjo hipotezo, ki je predpostavljala, da bodo imeli lucidni sanjalci bolj internalizirano mesto nadzora. Notranje mesto nadzora se namreč pozitivno povezuje z nadzorovanjem okolja v budnosti, ključno pa naj bi bilo tudi za ohranjanje lucidnosti v sanjah.
Zaključuje, da v njenem vzorcu ljudi občutek nadzora ne igra pomembne vloge pri pojavu lucidnega sanjanja. Verjetno nanj vplivajo drugi intrapersonalni dejavniki v interakciji z odprtostjo, npr. sposobnost ohranjanja pozornosti. V primeru, da je le-ta dobro razvita, bo posameznik hitreje prepoznal in ohranil kvalitete lucidnega sanjanja. Najbolj opazen vpliv nedvomno omogoča lastna aktivnost, npr. učenje tehnik indukcije lucidnega sanjanja. Novejše raziskave poročajo o hiperaktivnosti nekaterih delov možganov med REM fazo. Med njimi so tudi bazalni gangliji, ki so sicer v budnem stanju odgovorni za selekcijo dejanj. Nevrokognitivne študije v prihodnosti bi se lahko osredotočile na to povezavo in podrobno preučile razliko v delovanju bazalnih ganglijev v budnosti ter med sanjanjem. Drugo smer preučevanja možganske aktivnosti nakazuje Solmsova ugotovitev, da so frontalno-limbični predeli možganov najpomembnejši v procesu ustvarjanja sanj in vodijo k večji lucidnosti (Domhoff, 2001).

Zaključki

Rezultati so torej potrdili povezanost pogostosti priklica sanj z višjo stopnjo odprtosti ter pogostost nočnih mor z višjo stopnjo nevroticizma. Prav tako je bil nevroticizem pomembno povezan z zunanjim mestom nadzora. Notranje mesto nadzora ni bilo pomembno povezano s pogostostjo lucidnih sanj. Uporabnost raziskave leži v samem dejstvu, da je znanstveno raziskovanje sanj sorazmerno novo področje, kjer je možnih več izvirnih odkritij. Na območju Slovenije ni aktivnega znanstvenega preučevanja spanja in sanj, zaradi česar se tudi spoznanja ne obnavljajo in nadgrajujejo v skladu s tehnološkim razvojem. Obstaja poplava neznanstvenih objav, člankov ter spletnih strani za samopomoč, ki zavajajo bralce. Dotična tematika si zasluži veljavno preučevanje, ki je osnova ozaveščanja in nudenja možnosti pomoči ljudem z ustreznimi metodami. Specifični sanjski fenomeni, kot je lucidno sanjanje, vsebujejo namreč velik potencial v odnosu do zdravljenja fobij, nočnih mor ali nadgrajevanja lastnih sposobnosti.
Avtorica želi z raziskavo opozoriti na pomembnost razumevanja vpetosti sanj v našo subjektivno realnost in možnost njihovega vpliva na naše budno življenje. Sanjske vsebine nam nakazujejo dogajanje v nas samih in nam lahko nudijo smernice za življenje. Služijo nam lahko tudi kot ustvarjalen proces, kjer najdemo pomembne ideje za svoje delo. Če smo odprti za njihovo sporočilno vrednost, si jih lahko s pomočjo zapisovanja ali terapevtskih tehnik razložimo, s čimer lahko izboljšamo naše zadovoljstvo z življenjem. Vpliv spanja in sanj ima močan vpliv tudi na fizično zdravje, ki se jasno kaže v primeru pomanjkanja spanja. Slabo kakovost spanja lahko občutimo tudi zaradi različnih parasomnij. V luči pomoči posameznikom, ki trpijo za ponavljajočimi se nočnimi morami, je smiselno raziskati vpliv lucidnih sanj. Dobra stran teh je, da se jih lahko priučimo kadarkoli v življenju. Pričujoča raziskava nakazuje, da zanje ni bistven pogoj občutek notranjega nadzora. Predhodne študije so dokazale, da ima sposobnost lucidnega sanjanja pomembne učinke na mentalno zdravje, samoaktualizacijo in samozavest posameznika. Omogoča nam odločno soočanje z izzivi in strahovi, kar lahko prenesemo v budno življenje in s tem dosežemo večje zadovoljstvo. V posvečanju pozornosti temu fenomenu leži velik potencial, saj obstaja množica različnih tehnik induciranja lucidnih sanj v koraku z novo tehnologijo raziskovanja.
Pomembnosti spanja in sanjanja ne moremo zanikati. Preučevanje fenomenoloških in nevrobioloških komponent bi lahko bilo ključno za razumevanje celotnega spektra človekove zavesti in njenih pojavnih oblik.

Avtorica: Maja Gostič
Razširjen povzetek magistrskega dela
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo
Ljubljana, 2016

Ključne besede

sanje, osebnost, petfaktorski model osebnosti, mesto nadzora, lucidne sanje

Literatura

Cohen, D. B. in MacNeilage, P. F. (1974). A test of the salience hypothesis of dream recall. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 42(5), 699–703.

Domhoff, G. W. (2001). A new cognitive theory of dreams. Dreaming, 11, 13–33.

Freud, S. (1900). The interpretation of dreams. London: Hogarth Press.

Givrad, S. (2016). Dream Theory and Science: A Review. Psychoanalytic Inquiry, 36(3), 199–213.

Goodenough, D. (1991). Dream Recall: History and Current Status of the Field. V S. J. Ellman in J. S. Antrobus (ur.), The Mind in Sleep: Psychology and Psychophysiology (str. 143–171). New York: John Wiley and Sons.

Mindell, J. A. in Barrett, K. M. (2002). Nightmares and anxiety in elementary-aged children: Is there a relationship?. Child: Care, Health and Development, 28(4), 317–322.

Schredl, M., Fricke-Oerkermann, L., Mitschke, A., Wiater, A. in Lehmkuhl, G. (2009). Factors affecting nightmares in children: parents’ vs. children’s ratings. European Child and Adolescent Psychiatry, 18(1), 20–25.

Watson, D. (2003). To dream, perchance to remember: individual differences in dream recall. Personality and Individual Differences, 34, 1271–1286.