Egipčani so se že od nekdaj ukvarjali z razlaganjem sanj, kar potrjuje papirus iz 2. tisočletja pred našim štetjem, ki ga hranijo v Britanskem muzeju v Londonu. Na papirusu je s hieroglifi zapisanih več kot dvesto razlag sanj.

Eden prvih virov o sanjah – »knjiga sanj« je bila posvečena egipčanskemu faraonu Merikare in je nastala v Starem Egiptu okoli 1.300 let pred našim štetjem. Egipčani so verjeli, da so sanje intuitivna opozorila glede prihodnosti, ki prihajajo od bogov.

Sanje so interpretirali na tri različne načine – z uporabo nasprotij (npr. sanje o smrti, pomenijo dolgo življenje), s pomočjo besednih in vizualnih iger ter s tehniko asociacij.

Sigmund Freud, utemeljitelj sodobne teorije o sanjah, je prav tako zagovarjal mnenje, da sanjski simboli pogosto temeljijo na sistemu nasprotnih simbolov.

(povzeto po Parker in Parker, 1987 in Fink, 1994)

Asirci in Babilonci so prav tako kot Egipčani sanje pogosto razumeli kot opozorila. Vendar pa nasprotno od njih niso menili, da prihajajo od bogov, temveč od demonov in duhov mrtvih.  Imeli so tudi svoje sanjske knjige.

V izkopaninah so našli ohranjen del glinastih ploščic, na katerem je bil napisan Ep o Gilgamešu (najstarejša junaško mitološka pesnitev). Nastajal je med letoma 2000 in 1600 pred našim štetjem na osnovi sumerskih epskih pesmi. Ep o Gilgamešu je hkrati najstarejši ohranjen znan zapis o sanjah. Najdene ploščice danes hranijo v Britanskem muzeju v Londonu.

Na grško razumevanje sanj sta vplivala Egipt in Bližnji vzhod. V dolgi grški zgodovini so se razvijale mistične, okultne, analitične in medicinske teorije sanjanja, iz katerih so črpali sodobnejši misleci in jih poznamo še danes.

Sanje so razumeli kot kompleksno dejavnost bogov, ki preko njih pošiljajo svoja sporočila. Duhovno središče antične Grčije Delfi, so bili znani po dvoumni razlagi sanj. Številna svetišča so uporabljali za inkubacijo sanj, tako da so ob omamljanju z mamili in zeliščnimi napoji razlagali sanje in iz njih v večini primerov napovedovali prihajajoče bolezni in težave. Platon, Aristotel in Hipokrat so o sanjah imeli lastna prepričanja, ki so se razlikovala od splošno priznane ideje o božjem posredovanju.

Hipokrat (460 pr.n.št – 380 pr.n.št) je kot utemeljitelj znanstvene medicine poudarjal pomen sanj pri odkrivanju in diagnosticiranju bolezni. Sanje so imele po njegovem mnenju kapaciteto prognostične narave, saj simbolno kažejo kateri organi v telesu imajo težave. 

Heraklit (288 pr. n. št. – 310 pr. n. št.) je racionalno obrazložil, da sanje niso povezane z božanskim vplivom, temveč so običajni spremljevalci spečega intelekta osebe. Bil je mnenja, da so sanje poseben, individualen svet, ki je manj pomemben od budnega. Danes je to mnenje prevzelo veliko ljudi na Zahodu.

Platon (427 pr. n. št. – 347 pr. n. št.) je nasprotno od Heraklita sanjam pripisoval višje znanje, ki ga duša med spanjem, ko je osvobojena telesa pridobi. V svoji knjigi Republika je trdil, da se v sanjah razodeva človekova resnična narava, kar je tudi razširjeno sodobno stališče.

Aristotel (384 pr. n. št. – 322 pr. n. št.) je bil prvi, ki je trdil, da so sanje dejavnost spečega, saj je s pomočjo opazovanja odkril, da sanjajo tudi živali. Poskušal jih je razložiti kot posledico povsem fizioloških funkcij. Menil je, da sanje vplivajo na zavest in s tem tudi na človekova dejanja, vendar jim ni pripisoval preroške narave. Verjel je, da lahko napovedo začetek bolezni. Čuječe telo namreč ne opazi majhnih znakov/simptomov, ki pa so v stanju spanja bolj vidni. Napisal je tri knjige o sanjah v katerih je predstavil moderne teorije o sanjah, ki pa so bile več kot dva tisoč let prezirane.

Artemidor je preučeval teorije sanj in ga lahko označimo kot predhodnika Freuda in Junga. Razvil je svoj analitični pristop do sanj v katerem je povezal staro tradicijo interpretiranja sanj z moderno ob uporabi empiričnih metod raziskovanja. Napisal je prvo obsežnejše delo o sanjah Oneirocritica v petih zvezkih. Upošteval je vse komponente sanj, sanjavčevo življenje in pravilo asociacij. Opozoril je na individualni pomen simbolov pri posamezniku, zaradi česar ni bil pristaš interpretacij v sanjskih knjigah. Prepričan je bil, da vsak človek sanja svoje sanje, ki so mu dane, ker so koristne in poučne.

Tatjana Verbnik Dobnikar (2003) navaja, da se je Jung s pomočjo študiranja filozofije avtorjev Platona, Pitagore in Heraklita, katerih ideje so ustrezale njegovi intuiciji, izvil iz depresije. V svojih delih (Jung, 1994, 2002, 2011 in 2015) navaja sanje kot tiste, ki človeku približajo njegovo bistvo. Predstavljajo kar je v nas pa se v zunanjem svetu pogosto iz različnih razlogov ne izrazi. Jung (2015) pravi, da so ga sanje popeljale na potovanje zbliževanja s svojo dušo. 

(povzeto po Parker in Parker, 1987 in Fink, 1994, Verbnik Dobnikar, 2003)

Stari Kitajci so sanje dojemali kot potovanje duše. Verjeli so, da ima vsaka oseba dve vrsti duš, eno materialno (p’o), ki ob smrti propade in drugo spritualno (hun), ki ob smrti zapusti telo. Hun lahko v času spanja prav tako zapusti telo ter v tem času komunicira z duhovi umrlih in bogovi.

Sanje so cenili, ker so z njimi lahko dosegali večje samospoznavanje, uporabljali so jih namreč kot refleksijo na doživljanje pomembnih vidikov človekovega bivanja. Bili so prvi, ki so poleg interpretacije simbolov upoštevali kontekst v katerem so se sanje pojavile in je povezan s pomembnimi dogodki sanjavčevega življenja.

Ameriški staroselci so dobro poznali vrednost lastne notranje moči, povezanosti z naravo, vsemi živimi bitji, skupnostjo ter božanstvi. Eden od načinov stika z notranjo modrostjo, modrostjo božanskega in povezovanja z onostranstvom, sporočili božanskih bitij in duhov preminulih je bil preko sanjskega sveta.

Izdelovali so lovilce sanj, ki veljajo za enega najstarejših simbolov spominjanja in obdelave sanj ter načinov zadrževanja pozitivnih energij. Zanje so bile sanje od nekdaj zelo pomembne.

Uporabljali so jih tudi pri vzgoji otrok. Jemali so jih kot vir preko katerega so otroke učili načinov spoprijemanja z življenjem, tako da so jih učili kako naj se odzovejo v sanjah. Dečki, ki so imeli bogato sanjsko življenje in so znali sanje do podrobnosti opisati, so veljali za zelo bistre in dragocene za pleme. Sanjavci iz določenih plemen so zapisovali svoje življenje in vloge sanj v njih. Za nekatere so bile sanje jezik duše in zato bolj pomembne in dragocenejše od človeškega jezika. Nekateri so verjeli, da so lahko znamenje najglobljih želja tistega, ki jih sanja.

Legenda o Iktomi in lovilec sanj

V starih kulturah so sanjam pripisovali večjo vrednost kot budnemu življenju. Legenda pravi, da se je v indijanskem plemenu Lakota vraču nekoč v viziji prikazal veliki učitelj modrosti – Iktomi. Učil ga je o ciklih življenja, o kozmičnih energijah, ki nas spremljajo v vseh obdobjih kroga življenja. Sile so dobre, pa tudi slabe. V kolikor sledimo dobrim, smo na pravi poti, če bi sledili slabim, bi nas oškodovale. Kadar smo budni vplivajo na našo naravnanost, kadar pa spimo in je naš duh odprt in občutljiv, lebdijo nad nami in tkejo sanje. V času, ko mu je to pripovedoval, je v popolnem krogu pletel mrežo, ki je imela v sredini luknjo. Vse kar je dobrega se v mrežo ujame, slabo pa se v luknji uniči. To modrost je stari šaman prenesel svojemu ljudstvu in od takrat velja lovilec sanj za sveti predmet. Pripadniki plemena Lakota so lovilce sanj obešali pred svoje tipije, da so filtrirali njihove sanje in vizije.

Simboli lovilca sanj

Krog lovilca sanj predstavlja univerzum, simboli časa in ponavljajoče se življenjske cikle.

Mreža predstavlja kompleksnost stvari, ki se v življenju prepletajo in vplivajo druga na drugo. Njen namen je zadržati sanje.

Sredina oz. center simbolizira povezanost med mikro in makro kozmosom. Njen namen je ‘spuščanje’ slabega, da odide.

Vozlji – kroglice, školjke, kristali predstavljajo dualnost materialnega sveta, dobrega in slabega ter izpostavljajo pomen ravnovesja.

Peresa simbolizirajo pogled nase in na sanje s “ptičje perspektive” od zgoraj. Drug pogled na peresa pa je tudi možnost, da ptič odleti daleč proč ter odnese “slabe sanje.”

(povzeto po Parker in Parker, 1987 in Fink, 1994)

V malezijskem plemenu Senoi so vsako jutro analizirali sanje. Odrasli so se z otroki pogovarjali o njihovih sanjah in jih za razliko od naše kulture jemali kot vir, preko katerega so otroke učili načinov spoprijemanja z življenjem. Svetovali so jim kako se lahko v sanjah odzovejo, spodbujali so jih, da sanje pripeljejo do zadovoljivega zaključka ter skrbijo za razvoj lastnih sposobnosti zavestnih (t.i. lucidnih) sanj. Pripovedovanja o nočnih morah niso prekinili s stavkom: “Ne skrbi, bile so samo sanje, ni resnično”, kar je v naši kulturi običajen odziv, temveč otroke o njih sprašujejo. Nato jim svetujejo kako se lahko v sanjah odzovejo (npr. če je otroka v sanjah nekdo lovil, so mu svetovali naj se ustavi, pogleda to osebo ali žival v oči in vpraša: “Kaj delaš v mojih sanjah? Nehaj me loviti, plašiš me. Povej mi, kaj želiš od mene?” V kolikor se sami ne zmorejo soočiti, pa naj v sanje pokličejo nekoga, ki jim bo pomagal).  

(povzeto po Fink, 1994)

Veliko legend o Budi omenja sanje. Tako, denimo, ena izmed legend pravi, da so njegovi materi, kneginji Maji, sanje napovedale rojstvo tega vzhodnoazijskega utemeljitelja budizma (okoli 560 pr. n. š.). Sicer pa so to legendo zapisali šele pet stoletij po Kristusovem rojstvu. Ko je kneginja nosila otroka pod srcem, je sanjala čudovite sanje o belem slonu. Neki menih ji je te sanje takole razložil: rodila bo sina, ki bi lahko postal knez in vladar svoje dežele, vendar bo vse to pustil  in v samoti, kot menih, doživel razodetje, postal učitelj vsega človeštva in odrešil svet vseh grehov. Druga legenda pravi, naj bi se nekoč Budi sanjalo, da se je njegovo telo razpelo vse do gora na severu, jugu, vzhodu in zahodu ter prekrilo ves svet (tedaj znan Indijcem in Kitajcem). Te sanje so razumeli takole: nauk “razsvetljenega” se bo širil po vsej zemlji.

V starih hindujskih rokopisih, imenovanih Purane, piše, da so sanje sporočila bogov. V 5. stoletju pred našim štetjem, so se pojavili budisti, ki so verjeli, da so sanje znamenja, ki kažejo pota misli in se nizajo kot zrcalne podobe. V hindujskem delu Indije je svet sanj, okrog leta 1000 pr. n. š., razložen kot bolj realen od budnega, saj pomanjkanje telesnih občutkov v sanjah človeka osvobodi vsega kar ga zavira, tako da lahko pride do izraza njegov pravi značaj. Sanje so razumeli kot vstop v vmesno stanje med zavestjo in nezavednim. Posameznik v tem stanju lahko opazuje zavestne misli in dejanja ter hkrati dostopa do imaginacij, fantazij, ki sicer zavesti niso dostopne.

Sanje so interpretirali tako, da so simbole in vsebino povezovali z budnim doživljanjem življenja, vsakodnevnimi preokupacijami, s sanjavčevim temperamentom ali s prihodnjimi dogodki. Sanje so delili na srečne in nesrečne. Vrednotili so jih glede na časovno pojavnost v noči – zadnje sanje so najpomembnejše in kasneje kot se pojavijo, večja je verjetnost, da se uresničijo. Razložili so tri stopnje zavesti – zaznavanje tega sveta, drugega sveta in stanje spanja, kjer lahko istočasno zaznavamo oba.

(povzeto po Fink, 1994)

Krščanske ideje so bile prepletene z judaističnimi in so se s širjenjem v helenistični svet pomešale z grškimi, (neo)platonističnimi in stoiškimi filozofskimi idejami. Kristjani so sanje pojmovali kot aktivnost duše, ki je neumrljiva in se dualistično razlikuje od materialnega telesa. Delili so jih na resnične in napačne, pri čemer so resnične zgolj tiste poslane od boga. Bog se prikaže v sanjah z namenom da potolaži, opozori, svetuje ali se s sanjavcem pogovarja o njegovi prihodnosti ter svojim podložnikom posreduje ukaze. Biblija je polna tovrstnih sanj. Izvedenci za sanje so bili preroki. Kakor hitro je krščanstvo postalo uradna religija, cerkveniki niso več dopuščali osebnih vizij pri vernikih. Zapovedali so, da lahko zgolj svetniki ločijo med resničnimi in neresničnimi sanjami, saj so oni poleg kraljev edini, ki imajo lahko neposreden stik z bogom, hudičem in angeli.

To pa se je spremenilo, ko so sv. Hieronimusa začele mučiti težke sanje, ki so bile v nasprotju s tedanjo moralo. Razglasil je, da so sanje hudičevo delo in zaradi tega nepomembne. Od takrat je cerkev zagovarjala stališče, da sanj ne pošilja bog in jih zato ni potrebno upoštevati.

Martin Luter je v sanjah videl pomoč v obliki tega, da nam kažejo naše grehe.

(povzeto po Fink, 1994)

Religija Islam daje velik poudarek prerokbi in kot preroške razume tudi sanje. Celo Koran, sveto pismo muslimanov, ni brez zgodb o sanjah; pravi, da si je dal Mohamed vsako jutro pripovedovati sanje svojih učencev, ki jih je potem razlagal, pri čemer se je utemeljitelj muslimanske vere izkazal kot izjemen psiholog. Za preroka Mohameda so sanje pogovor med človekom in njegovim bogom. Učenjaki in verni Arabci so po zgledu svojega preroka že okoli leta 800 začeli zbirati gradivo o sanjah. Pri tem niso zanemarjali ne indijskih, ne egipčanskih, ne starih grških virov. Tako kot Kristjani jih delijo na resnične in napačne. V resničnih se pojavljajo bog ali angeli, ki na nekaj opozarjajo. Sanje so zanje zelo pomembne, velja namreč, da v kolikor se po njih ne bi ravnali, bi se sanjavcu ali njegovi družini slabo godilo. Napačne sanje so plod satana, zlih duhov ali motenj v telesu. Vsak človek ima sposobnost komuniciranja z bogom, vendar pa bog preko sanj sporočila pošilja zgolj spiritualno orientiranim osebam. Sanje običajnim ljudem razlagajo sufi pir-ji, ki so izvedenci za razlago sanj in svetovanje. Zagovarjali so stališče, da sanje niso potrebne nepomembnim ljudem (zato so ženine sanje namenjene možu, otrokove pa staršem). Sanjam moških so pripisovali veliko več simbolne moči kot sanjam žensk, katerim je islam od nekdaj, zlasti če niso bile poročene, namenjal podrejeno vlogo. Verjeli so, da je Alah sanje, vredne razlage naklonil le vernikom. Arabske sanjske knjige so stoletja v mnogih prevodih, pa tudi številnih ponaredkih preplavljale evropski trg in imajo še danes pomemben vpliv v nekaterih sanjskih knjigah.

“Sanje so kraljevska pot do nezavednega” (Freud).

Sigmund Freud je bil prvi, ki je poskušal empirično raziskati nezavedno stanje zavesti. Izhajal je iz splošne domneve, da sanje niso nekaj naključnega, temveč so povezane z zavestnimi mislimi in problemi. Ta domneva je temeljila na ugotovitvah uglednih nevrologov (npr. Pierra Janeta), da so nevrotični simptomi povezani z neko zavestno izkušnjo. S svojim delom je zelo veliko prispeval k raziskovanju in dojemanju sanj v zahodni kulturi. Njegove teorije so vplivale na njegove učence in sodobnejše avtorje (npr. Carl Gustav Jung, Alfred Adler), ki so se ukvarjali z razlago sanj, na medicino in sorodne stroke ter širšo javnost. Razvil je metodo prostih asociacij kot znanstven postopek pri raziskovanju sanj. Preko na videz nesmiselnih asociacij na določeno vsebino se namreč odkriva odpor sanjalca, da bi se spomnil nečesa nelagodnega kar je potlačil. Pojasnil je stališče, da sanje odkrivajo nezavedno in tako razvijajo našo osebnostno rast z ozaveščanjem. Poleg tega nam tudi skrivajo vsebine in nas s tem varujejo pred spoznanji, ki jim nismo kos. Menil je, da sanje prikrito ali odkrito zadovoljujejo želje sanjavca. Njihova funkcija je v tem, da branijo spanje pred dražljaji, ki silijo k prebujenju in delovanju. S tem namenom deluje cenzura, ki preprečuje vstop čustvom ali dogajanju, aspektom, ki bi sicer lahko zmotili spanec. Ločil je latentno in manifestno vsebino sanj. V sanjah je zaznavna vsebina (manifestna vsebina), ki je dostopna zavesti in skrita zgodba (latentna vsebina), ki se skriva pod to prvo. Elementi v sanjah so po njegovem mnenju simboli nezavednih misli. Simbolika in cenzura sta v vlogi popačenja sanj zavoljo zaščite sanjalca. Simbolom je pripisoval pretežno univerzalen pomen, saj je opazil podobnosti pri sanjalcih, ki imajo skupni jezik in kulturo. Pogosto jih je razumel kot projekcije infantilnih, seksualnih fantazij. Opozoril je na podcenjevanje sanj v budnosti in na vpliv kulture, ki sanje posredno konstruira.

Povzeto po: Freud, S. (2000). Interpretacija sanj; Jung, C. G. (1964): Človek in njegovi simboli.

“Dinamika nezavednega je zaradi svoje vloge ohranjanja psihičnega ravnovesja vedno usklajena z zavestno dejavnostjo trenutka” (Jung).

Carl Gustav Jung je eden največjih zdravnikov vseh časov in eden velikih mislecev 20. stoletja. Njegov cilj je bil vselej pomagati človeku, da spozna samega sebe in da s premišljeno rabo tega spoznanja živi polno, bogato in srečno življenje. Jedro njegovega intuitivnega spoznanja je bil nenaden in povsem nepričakovan uvid v dejstvo, da: “moje sanje pomenijo mene, moje življenje in moj svet; celotno mojo resničnost …” Posameznik skozi razvoj išče in odkriva možnosti za uravnovešenje notranjih nasprotij, usmerja se k modrosti, ki je značilna za samouresničeno, celovito osebnost.

Sanje se izražajo s sanjskim jezikom, ki je jezik simbolov. V njih vidimo svojo psihično vsebino in njeno dinamiko. Narava simbolov je, da nastanejo zaradi protislovij v psihi in ji tako olajšajo napetost, ker skušajo odpreti nove poti, po katerih lahko steče do sedaj ovirana, zadrževana psihična energija. Tako lahko ozaveščeni simboli pospešijo proces zdravljenja in individuacije. Simboli so projekcije notranjih stanj in duševne resničnosti psihe. So intuitivne ideje, skrivna znamenja, z njimi se izražajo arhetipi, ki pomenijo temeljne odnose in ideje stvarnosti. Skozi sanje jih asimiliramo v budnost in tako zmanjšamo možnost projiciranja svojih lastnosti na druge ljudi. Verjel je, da interpretacija sanj nikoli ne more biti pravilna, če ima analitik premalo informacij o človekovem zavestnem življenju in okoliščinah. Simbole je raziskoval v kontekstu s sanjavčevim življenjem in ne kot univerzalne pomene.

Jung je pri svojem delu vedno upošteval življenjsko polje posameznika in upošteval kontekst njegovih okoliščin. Odkrivanje zavestne sedanje situacije sanjavca je bilo zanj izjemnega pomena, saj je sanjam pripisoval kompenzacijsko funkcijo. Mehanizem vzpostavljanja ravnovesja v človekovi osebnosti med zavednim in nezavednim, deluje v prid razvoju človekove individualnosti, osebnosti – imenuje ga proces individualizacije. Osnovna funkcija sanj je zanj kompenzacijska oz. dopolnilna, saj služijo kot način komunikacije med nezavednim in zavestnim delom posameznika (Domino, 1976). Kar je zavestno, je kompenzirano s tistim, kar je nezavedno. Omogočale naj bi vpogled in refleksijo posameznika v budnem stanju, ki vključujejo možne rešitve težav, s katerimi se trenutno sooča v življenju. Posameznik asimilira nezavedne vsebine, sprejme ta kompleks in ima možnost spremeniti svoja dejanja v prihodnosti – sanje torej interpretira kot vpliv na prihodnje izkušnje (Pascal, 1999).

Pomembno vlogo je Jung posvetil tudi arhetipom, ki po njegovem mnenju pomembno vplivajo na vse sanje. Zgolj nekatere, najverjetneje tiste, ki imajo večji pomen za proces individualizacije, pa kažejo mitološke motive ali arhetipe. Ti so skriti v globinah kolektivnega nezavednega, ki je še veliko težje dostopno kot individualno nezavedno.

Povzeto po: Jung, C. G.: Človek in njegovi simboli (1964); Spomini, sanje, misli (1971); Sodobni človek išče dušo (1994).

Alfred Adler je razvil individualno psihologijo, teorijo osebnosti ter teorijo sanj in orisal shemo, ki vodi od sanj, preko čustev v vedenje. Menil je, da sanje, ki so najboljši indikator osebnosti, preko čustev odkrivajo posameznikove misli in želje. Verjel je, da je namen posameznikovih sanj, najti v sanjah vodilo za prihodnost in poiskati rešitev za osebne težave. Posameznik si v sanjah predlaga rešitev v skladu s svojo osebnostjo in življenjskim slogom. Opisuje, da sta z znanstvenega vidika sanjavec in budna oseba isti posameznik, zato mora biti namen sanj uporaben za celotno osebnost. Sanje so prav gotovo produkt človekovega življenjskega sloga in so z njim usklajene. Posameznikovo nezavedno pogosto reši problem, ki se ga sanjavec niti ne zaveda. S pomočjo interpretacije oziroma raziskovanja sanj (sanje razdeli na elemente in skuša razumeti vsak njihov del), se odkriva posameznikov način življenja. Verjel je, da je namen sanj ustvariti razpoloženje, v katerem smo kar najbolje pripravljeni za soočanje z določeno situacijo v realnosti.

Po Adlerju naj bi bila funkcija sanj razreševanje osebnega problema. Sanje so zanj pripomoček za reševanje posameznikovih problemov in pomembno vodilo pri izpopolnjevanju nadzora nad življenjem. V sanjah si zato posameznik predlaga rešitev v skladu z lastno osebnostjo (Lombardi in Elcock, 1997). Nezavedno pogosto razreši problem, česar se sploh ne zaveda. S pomočjo interpretacije sanj lahko odkrijemo posameznikov način življenja (Lombardi in Elcock, 1997).

Adler je v nasprotju s Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja opredelil drugačne gonilne sile človekovega vedenja. Pomen je pripisoval posameznikovi želji po moči, kontroli, superiornosti in popolnosti, ne pa seksualnim impulzom. Skladno s tem je obravnaval sanje humanistično – kot možnost spoznanja naših resničnih misli, čustev in dejanj. V sanjah naj bi bili sposobni prepoznati tudi naše agresivne težnje. Potemtakem so sanje hkrati priložnost in način kompenzacije primanjkljaja v našem (budnem) življenju. Nesamozavestni posamezniki postanejo v sanjah odločni in samozavestni. Agresivnost in jeza, ki ju v budnosti nadzirajo, sta v sanjah izživeti. Tako imajo sanje spet obrambno funkcijo, saj nam preko sublimacije nudijo zadovoljitev, ki je družbeno bolj sprejemljiva. Tu se pojavi podobnost s Freudom, ki je trdil, da so vsake sanje izpolnitev posameznikovih želja (Freud, 1900 v Gostič, 2016).

Povzeto po: Alfred Adler: Poznavanje človeka (1984), Smisel življenja (1999), Maja Gostič, Sanje v povezanosti z osebnostjo in mestom nadzora (2016).

Perlsova teorija se opira na dejstvo, da so sanje produkt vsakega posameznika in so zato izraz njegove notranjosti. Trdil je, da so sanje projekcije, videnje nas samih in drugih. Tega videnja ne sprejemamo, zaradi česar ga ne dojemamo kot resnično.

Po njegovi teoriji bodo dobro integrirani posamezniki še vedno sanjali, vendar bodo manj verjetno trpeli za nočnimi morami (Cain, 2013). Njihove sanje bodo poskusi razreševanja nedokončanih situacij in zapolnjevanje ”praznin” v njihovi osebnosti, ki so jih ustvarile nezadovoljene potrebe. Te potrebe mnogokrat niso bile niti prepoznane (Fantz, 1998). Potemtakem ni potrebno opredeljevati vsakega elementa sanj, saj se osebnostna rast razkriva že preko dela z majhnim številom elementov ali akterjev. V poštev pridejo tudi ”praznine”, ki so opazne v sanjah (Fantz 1998). Po Perlsu so sanje »kraljevska pot do integracije« (Coolidge, 2006).

Povzeto po: Maja Gostič, Sanje v povezanosti z osebnostjo in mestom nadzora (2016)