Sanje pri otrocih

Sanje pri otrocih

Dojenčki v povprečju sanjajo kar 80% svojega spanja, med tem ko odrasli le še 25% oz. 2 uri na noč. V sanjah predelujejo vtise, ki so jih doživeli v budnosti in vzpostavljajo psihično ravnovesje. 

Kadar vidimo, da se med spanjem očesna zrkla naših malčkov premikajo hitro, navadno vemo, da sanjajo. Pogosto lahko opazimo, da naše malčke mučijo nočne more, saj med spanjem jokajo, cvilijo ali hitreje dihajo. Ta pojav je pogost, saj so čez dan izpostavljeni mnogim novim vtisom, ki jih morajo predelati in integrirati. 

Obstaja veliko načinov za zmanjšanje možnosti nočnih mor pri dojenčkih in malčkih. Poskrbimo lahko za okolje, v katerem se bo naš otrok počutil varno ter poskrbimo zase, da bo čutil, da smo tudi mi mirni. Zaupanje v svet okrog sebe je ključno, da so tudi sanje mirnejše. Pomembno je, da uvedemo rutino s katero poskrbimo, da otroku pred spanjem namenimo vsaj pol ure intenzivne pozornosti. To lahko naredimo tako, da ga pestujemo, božamo, mu pojemo uspavanke, ga dojimo, mu beremo, tako bo vedel, da je ljubljen in bo mirnejši.

Kadar dojenčki v sanjah jočejo ali cvilijo, jih lahko nežno božamo po trebuščku, smo nekaj časa ob njih, če pa se zbudijo jih vzamemo v naročje ter pomirimo. Mamin dotik, pestovanje ali dojenje jih bosta najbolje pomirila. 

Ko so otročički že dovolj veliki, da lahko o sanjah spregovorijo ali sanje narišejo je pomembno, da jih k temu spodbujamo, še posebej kadar jih pestijo nočne more. Starši poskušajmo ustvariti varno in mirno okolje ter s čim manj predpostavkami raziskovati sanje s svojimi otroki. Lahko jim postavljamo vprašanja kot so: Kaj si sanjal? Kje se je to dogajalo? Pred kom si bežal? Si bil sam? Te je bilo strah? Kaj si še čutil? in jih usmerjamo k rešitvam: Kaj bi še lahko naredil, če bi te še kdaj lovil? Bi lahko koga poklical na pomoč? Kako bi se počutil, če ne bi bil sam? Otroke tako učimo izražanja čustev in razmišljanja usmerjenega v rešitve.

Za čas od 2. do približno 6. leta otrokove starosti so v otroških možganih značilni valovi theta (od 4 do 8 Hz), ki so značilen spremljevalec stanja zavesti, ki ga imenujemo hipnotični trans. Otroci so v tem obdobju še posebej dovzetni za zgodbe, metafore, prispodobe in v kolikor jih opolnomočimo v budnosti, lahko to znanje zasidrajo globoko v podzavest. To pomeni, da bodo tudi v sanjah bolj gotovi vase.

Če sanje narišejo, jih lahko skozi sliko spodbujamo, da narišejo še svojo supermoč, rešitev, nekoga ali nekaj, kar jim lahko pomaga, da jim bo slika postala prijaznejša in posledično sanje bolj všeč. Uporabimo lahko tudi druge kreativne pripomočke, na primer plastelin ali igrače.

Preko pogovora o sanjah jih lahko vprašamo, kje se v budnosti počutijo tako kot v sanjah. Prijazno jih povabimo, da nam čim bolj nazorno opišejo situacijo. Pozorno, brez prekinjanja jih poslušajmo. Nato pa jih z vprašanji vodimo, da bodo sami našli rešitev zase. Kaj bi lahko ti naredil, da bi se počutili bolje? Se ti zdi to prav? Kako bi se ob tem počutil? Lahko jim povemo kakšno zgodbico, ki bo nakazovala možno rešitev in jih podprla pri bolj samozavestnem ravnanju. V kolikor se nam zdi njihovo razmišljanje zdravo, jim dajmo potrditev in jih tako še dodatno podprimo pri bolj samozavestnem in prijaznem delovanju.

Pomembno je, da se zavedamo, da je otroku vredno prisluhniti, se z njim poglobiti v sanje in ga podpirati pri iskanju rešitev. Tako bo otrok razvil bolj samozavestno držo tako v svojem sanjskem, kakor v budnem svetu. 

Andreja Romih, univ. dipl. soc. delavka, psihoterapevtka realitetne terapije in terapevtka medicinske hipnoze

Zavod Somnia