Zahtevne okoliščine, v katerih smo se znašli, so lahko razlog za pojav (večjega števila) nočnih mor, saj v njih med drugim doživljamo intenzivna neprijetna čustva, ki jih v budnem življenju ne izrazimo.
V povprečju največ nočnih mor doživljajo otroci, ki zaradi manjše opremljenosti za življenje, težje zavestno predelujejo številne vtise. Odrasli imamo priložnost, da jih ob doživljanju nočnih mor podpremo in opolnomočimo.
Zelo pomembno je da otroka potolažimo, ko je vznemirjen, vendar ne dajajmo sanj v nič z izjavami, kot so »saj so samo sanje«. Sanje so namreč odraz notranjega sveta, imajo svoj namen in smisel. Ko sredi noči otroka tolažimo po preživeti nočni mori, raje uporabimo stavke kot so: »varen/a si, ob tebi sem, minilo je.« Predvsem pa nudimo svojo bližino, objem, toplino in prisluhnimo otroku ter sledimo temu, kaj izrazi da potrebuje ter bodimo ob njem, dokler ne zaspi nazaj.
Naslednji dan se z otrokom pogovorimo o tem, kaj je sanjal. Ustvarimo varno, prijetno okolje, v katerem se otrok dobro počuti in ga povabimo, da spregovori o svojih sanjah. Pustimo ga, da jih prosto pripoveduje in ga pri tem ne prekinjajmo. Ko konča, mu z dodatnimi vprašanji pomagajmo raziskati dogajanje v sanjah, pri čemer se osredotočajmo na to, kako se je v njih počutil. Na tak način krepimo otrokovo samozavedanje in spodbujamo čustven razvoj. Naj nam opiše kako se je počutil v telesu, potem pa mu mi pomagajo poimenovati čustvo, če ga sam še ne zna prepoznati. Glede na starost otroka in področja njegovega zanimanja mu lahko ponudimo da sanje nariše, jih postavi z igračami ali jih odigramo skupaj z njim – naj on razdeli vloge.
Zelo pomembno je, da se ne ustavimo pri tem, temveč skupaj z otrokom iščemo rešitve. Vprašajmo ga, kako bi si lahko pomagal v sanjah. Morda bo imel že sam kakšno idejo, morda bo potreboval pomoč. Spodbujajmo ga k temu, da se rešitve domisli sam in ga sprašujmo – kaj narediš, kadar se v dnevu tako počutiš? Kaj ti pomaga, da se umiriš? Koga lahko pokličeš? Lahko mu ponudimo nekaj možnosti konstruktivnih rešitev kot jih mi vidimo, vendar šele, ko smo izčrpali ideje za vprašanja in imamo občutek, da otrok pri sebi ne najde rešitve in ga to vznemirja. Ponudimo več rešitev in ga vprašajmo, katera se mu zdi dobra in kako bi jo lahko uporabil. Tako kot sanje, naj otrok tudi rešitev nariše, postavi igrače, ali pa jo odigrajmo skupaj z njim. S tem bo postala oprijemljivejša in otrok jo bo lažje ponotranjil. Na tak način otroka učimo strategij spoprijemanja z neprijetnimi čustvi in zahtevnimi situacijami, kar so nujno potrebne veščine za življenje. Ob tem pa mu dajemo občutek slišanosti, sprejemanja in podpore.